Multilingual Folk Tale Database


Information

Author: H.C. Andersen - 1838

Translated into Slovenian
  by Fran Erjavec - 1863

Source: Kitica Andersenovih pravljic (nr. 7)

Original title (Danish):
Gåseurten

Country of origin: Denmark

Translations

Dutch - viewaligned

English - viewaligned

French - viewaligned

German - viewaligned

Italian - viewaligned

Portuguese - viewaligned

Slovenian - aligned

Spanish - viewaligned


Add a translation

Marjetica

H.C. Andersen / Fran Erjavec

Poslušaj tedaj!

Zunaj na kmetih prav tik ceste je stal gradič. Gotovo si ga že enkrat vidil. Pred njim je majhen vrt poln cvetlic, okoli vrta je ograja, ki je pobarvana. Blizo ograje tik grabna sred najlepše zelene trave je rastla majhna marjetica. Solnce je sijalo ravno tako lepo in toplo na-njo, kakor na prekrasne gosposke cvetlice v vrtu; torej je pa tudi rastla, da se je skorej vidilo. Nekega jutra se je popolnoma razcvetela, njena mala ko sneg bela peresca so kot žarki obdajala rumeno solnčice v sredi. Ona ni mislila, da je ondi v travi nihče ne vidi in da je revna zaničevana cvetlica. O ne! prav vesela je bila, obrnila se je na ravnost proti toplemu solncu, gledala mu v lice in zraven je poslušala škrlico, ki je žvrgolela v sinjem zraku.

Mala marjetica je bila tako vesela, kot bi bil velik praznik, pa je bil le pondeljek. Otroci so bili vsi v šoli. Med tem, ko so oni sedeli v klopeh in se kaj učili, sedela je marjetica na malem zelenem stebelcu ter se je od solnca in od vsega, kar je bilo krog nje, učila, kako dober je Bog in

neznano je bilo všeč, da je mala škrlica tako razločno in lepo prepevala to isto, kar je tudi ona tiho čutila v svojem srcu. In marjetica je z nekim spoštovanjem gledala na srečno tico, ki zna, prepevati in letati, ali žalostna vendar ni bila, da ona tega ne zna. »Saj vidim in slišim!« mislila si je, »solnce me osija in gozd me ljubi! O kako bogato sem obdarovana!«

V ograji je rastlo mnogo okornih gosposkih cvetlic; menj ko so dišale, bolj so se bahale. Potonke so se napihovale, da bi bile veče nego roža, ali sama velikost še ni vse. Tulipani so bili. najlepše pisani, to so tudi sami dobro vedili, zató so se pa držali po koncu kot sveče, da bi jih človek laglje vidil. Za malo marjetico zunaj ograje se še zmenile niso, ali ona se je pa toliko bolj na-nje ozirala in je mislila: »Kako so te lepe in bogate! K njim leti gotovo krasna tisa, da jih obišče! Hvala Bogu, da sem tako blizo, saj lahko vidim to lepoto.« In ravno, ko je to mislila, »kvivit« prileti škrlica, toda ne k potonkam in tulipanom, kaj še! — na ravnost v travo k uborni marjetici. Ona se od zgolj veselja tako prestraši, da ne vé, kaj bi si mislila.

Tičica pleše krog nje ter poje: »Kako je travica mehka in glej! kako ljubeznjiva cvetlica je tu, ima zlato srce in srebrno obleko!« Krožec sred marjetice je bil res tak, kot bi bil zlat in mala peresca okoli so se svetila kot srebro.

Oh kako je bila srečna mala marjetica, tega bi nihče ne verjel. Tica jo je poljubila s kljunčkom, pela ji je in potem je spet zletela v sinji zrak. Gotovo je trpelo četrt ure, da se je marjetica spet zavedila. Sramožljivo ali vendar z veselim srce se ozré na druge cvetlice v vrtu, saj so vidile, kaka čast, kaka sreča jo je doletela; gotovo so razumele, kako veselje je to. Ali tulipani, so se še enkrat bolj leseno držali nego poprej, od togote so se jim podaljšali rudeči obrazi. Potomke so imele strašno debele butice, to je še dobro bilo, da, niso znale govoriti, sicer bi bile gotovo do dobrega okregale marjetico. Uboga mala cvetlica je pač vidila, da one niso dobre volje in to jo je bolelo pri srcu. Zdajci pride v vrt deklica z velikim ostrim in svitlim nožem, gre na ravnost med tulipane in poreže enega za drugim. »Uh!« vzdihne mala marjetica, »to je strašno, zdaj jih je konec.« In deklica odide s tulipani. Marjetico je zdaj veselilo, da je rastla zunaj v travi in da je bila mala revna cvetlica. Bila je prav hvaležna, in ko je solnce zatonilo, zganila je peresca, zaspala in celo noč je senjala od solnca in od male tice.

Drugo jutro, ko je cvetlica spet veselo stezala svoja bela peresca, kot ročice proti zraku in proti svetlobi, spoznala je glas tice, ali njena pesem je bila žalostna. Uboga, škrlica je že vedila zakaj, revica je bila vjeta in je sedela v kletki blizo odprtega okna. Prepevala je od mladega zelenega

žita na polji, kako prosto in veselo je letala okrog in na lehkih perutnicah se dvigala v visoki zrak. Uboga škrlica ni bila dobre volje, bila je vjeta v kletki.

Mala marjetica bi bila kaj rada pomagala. Ali kako? Bilo je težko si kaj pravega izmisliti. Zdaj je popolnoma pozabila, kako lepo je bilo vse okoli je, kako toplo je solnce sijalo in kako lepa so bila njena bela peresca. Mislila je le na ujeto tico, keri ni mogla nikakor pomagati,

Zdajci prideta dva dečka iz vrta; eden je imel v rokah velik in oster nož, ravno takega, kakor ga je imela deklica, ki je porezala tulipane. Šla sta naravnost proti marjetici, ki si nikakor ni mogla misliti, kaj hočeta.

»Tu lehko izreževa lepo rušino za škrlico«, pravi en deček in začne rezati rušino na štiri vogle okoli marjetice, da je bila ravno v sredi.

»Odtrgaj cvetlico!« reče drugi deček in marjetica trepeče od strahú. Če jo utrga, vzeme ji življenje in zdaj bi še tako rada živela, ker z rušino vred pride v kletko k ujeti škrlici.

»Nikar, pusti jo!« veli drugi deček, »kako lepo se podá.« In ostala je in prišla v kletko k škrlici.

Ali uboga tica je glasno tarnala za zgubljeno svobodo in je bila s perutnicami ob železni drat. Marjetica ni znala govoriti, in kakor bi bila

rada, ni mogla spregovoriti ne besedice v tolažbo. Tako je minul celi dopoldan.

»Vode ni tù«, pravi vjeta škrlica. »Vsi so odšli in so pozabili mi dati kaj piti. Moje grlo je suho in peče! V meni žge kot ogenj in zrak je težak. Ah, umreti moram, moram se ločiti od toplega solnca, od lepega zelenja od vse krasote, ki jo je vstvaril Bog.« Da bi se nekoliko ohladila, vtakne kljunček v hladno rušino. Zdajci zagleda marjetico, kima ji in jo poljubuje s kljunom rekoč: »Tudi ti moraš se posušiti, ti bora cvetlica! Tebe in majhen košček zelene trato so mi dali za celi svet, ki sem ga imela zunaj. Vsaka travica mi mora biti zeleno drevó, vsako tvoje belo peresce mesto dišeče cvetlice. Ah, to vse le spominja, koliko sem zgubila!

»Da bi jo mogel kdo potolažiti!« misli si marjetica, ali ona še lista ni mogla ganiti. Toda duh, ki je puhtel iz nježnih peresec, bil je mnogo močneji, nego je navadno pri tej cvetlici. To je zapazila tudi tica in da si tudi je od žeje omedlela in v tej bolečini ruvala zeleno travo, vendar se ni doteknila cvetlice.

Dan se je nagnil in nobenega še ni bilo, da bi prinesel tici kapljo vodo. Zdaj sprostrè lepe perutnice ter jih krčevito stresa; pip! pip! žalostno zapoje in nagne malo glavico proti cvetlici — od pomanjkanja in od hrepenenja jej srce otrpne. Zdaj

cvetlica ni mogla zganiti peresa in zaspati, kot prejšni večer, bolna in žalostna je pobesila glavo.

Še le drugo jutro sta prišla dečka, in ko zagledata mrtvo tico, oh kako sta jokala, britko jokala! Skopala sta jej lep grob in sta ga ozaljšala s cvetličnimi peresci. Mrtvo tico so déli v lepo redečo škatljico, prav kraljevo so hotli zakopati boro tico. Ko je še živela in pela, pozabili so na-njo, zapustili jo v kletki brez vsega — zdaj so jo pa lišpali, objokavali.

Rušino z marjetico vred so pa vrgli na cesto v prah, nihče se ni spomnil nje, ki je najbolj čutila za malo tičico, ki bi jo bila tako rada tolažila.